Kako skrbimo, da se travniki ne zarastejo?
Močvirne travnike vzdržujemo s košnjo in pašo. Kamarški konji in istrsko govedo se na njih pasejo vse leto, kosimo pa jih po zaključku gnezdilnega obdobja, konec avgusta in v septembru.
Staro istrsko oziroma podolsko govedo so k nam pred davnimi časi pripeljali Huni. Naši predniki so jih uporabljali predvsem kot vprežne živali za prevoz in obdelavo polj ter vinogradov. Zaradi gospodarskega razvoja jih je pred desetletji nadomestil traktor, nekdaj dominantna pasma na področju Istre pa je v Sloveniji izumrla. Stoletja pred pojavom strojne mehanizacije so preživljali družine, nepogrešljivi so bili pri delu na polju, v vinogradu in v gozdu.
Po dolgoletnih prizadevanjih smo v sodelovanju z Veterinarsko ambulanto Koper, lokalnimi društvi ter Mestno občino Koper poleti 2007 istrsko oziroma podolsko govedo povrnili v slovensko Istro. Naselili smo jih tudi v Škocjanskem zatoku, kjer nam pomagajo ohranjati primerno vegetacijo, hkrati pa obujajo spomin na davne čase, ko so bili še življenjski vsakdan sožitja med človekom in živaljo, ter razveseljujejo obiskovalce.
Istrsko govedo je delovno, odporno, vzdržljivo in vztrajno, vodljivo pri delu, skromno v prehrani, živahnega temperamenta in zelo navezano na človeka. Živijo do dvajset let in več, dosežejo do tisoč kilogramov telesne teže, imajo čvrste parklje, njihov korak pa je dolg in počasen. Včasih so jim na vrhove dolgih rogov v obliki lire privili medeninaste kroglice, da ne bi poškodovali ljudi ali drugih živali.
Kamarški konji živijo prosto v naravi v močvirjih na izlivu reke Rone v Franciji. Pasma je zelo stara in se je skozi naravno selekcijo prilagodila na življenje v močvirju. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so jih iz Francije pripeljali v deželni naravni rezervat na izlivu Soče v sosednji Italiji, od koder smo jih pripeljali v Škocjanski zatok. Skotijo se črne ali temno sive barve, ko odrastejo, pa postanejo beli.