Obrisi Tržaškega zaliva so se oblikovali v kvartarju, ko je nastala jadranska morska kotanja in se je izoblikovala njena sedanja obala. Iz plitvega zaliva je molel osamljen Koprski otok (Insula Capritana), 3 km vzhodno od otoka pa se je dvigal grič Sermin (Insula Risani), ki je zaradi močvirne okolice in delte reke Rižane imel podobo otoka.
V Koprskem zalivu sta bila dva manjša zaliva: Stanjonski (Škocjanski), vzhodno od Koprskega otoka, v katerega se je do nedavnega izlivala reka Badaševica in manjši, a globlji zaliv Polje (Val di Campi), severno od izliva reke Rižane. Reki sta odlagali naplavine na dno zaliva. Z velikimi količinami proda, peska in ilovice, ki jih je reka Rižana odlagala okoli Sermina in ob izlivu, je oblikovala obsežno ravnico in delto, ki sta zožili preliv v Škocjanski zaliv.
Že Rimljani so na naravno zavarovanem otočku, poraslem z makijo, ustanovili mesto Aegida. Domneva se, da so že v starem veku v močvirjih in plitvinah okoli zaliva uredili preproste soline. V nemirnih časih od pozne antike do preseljevanja narodov se je mesto imenovalo Capraria – Kozji otok ali Caprae, od tu izvira tudi slovensko ime Koper.
Nastanek Škocjanskega zaliva in kasneje zatoka je ozko povezan z urbanim razvojem samega mesta Koper in njegove okolice. Med prve zametke nastanka bi lahko uvrstili že urejanje površin za soline, ko so bili narejeni prvi bazeni za izhlapevanje vode, ki so jo dovajali v času plime. V času Beneške republike po letu 1279 se je solinarstvo ob zalivu močno razmahnilo. Soline so z nasipi zaščitili pred plimovanjem in rečnimi poplavami ter uredili mrežo kanalov za odvajanje vode. Južno od Koprskega otoka so zgradili Semedelske soline, ki so v polkrogu oklepale otok. Ob izlivu Rižane in v zalivu Polje so uredili večje, Serminske soline. Soline so uredili tudi ob vzhodnem obrobju Škocjanskega zaliva.
 Photo: admin |
 Photo: admin |
Po zatonu Beneške republike so začele propadati tudi soline. Zaradi padca cene soli so bile soline do leta 1911 popolnoma opuščene. Naslednja tri desetletja so bile prepuščene različnim vremenskim vplivom. Večkrat jih je zalilo tudi morje. Zato se je takratna italijanska oblast odločila za izsušitev opuščenih solin in regulacijo vodotokov. V obdobju 1932-1939 je bila izvedena večina vodnoureditvenih del. Najprej so začeli urejati prostor pod Semedelo. Zgradili so obmorske varovalne nasipe, obrobne kanale, vodne zbiralnike, izsuševalne jarke, postavili so vodne črpalke ter regulirali izlivni del korita Badaševice. Vzporedno s temi deli so zasipavali Semedelsko bonifiko. Ko je bila zasuta, je postal Koper dokončno povezan s kopnim. Vzhodno od te povezave, pod Škocjanskim hribom, pa je nastal plitev obrobni zaliv. Ta se je z leti stabiliziral in postal pomembno bivališče morskih in obmorskih rastlin in živali. V začetku šestdesetih let 20. stoletja so ob samem mestu Koper začeli graditi pristanišče, ki se je širilo proti Ankaranu. Otoško mesto je izgubljalo svojo prvobitnost, Škocjanski zaliv pa je postajal čedalje bolj zaprt, postal je zatok. Danes je ta delček slovenskega morja, ujet med Koprom, koprsko luko in obalno avtocesto poslednja živa priča, da je bil Koper nekoč res otok.
Grafični prikaz nastanka Škocjanskega zatoka (Vir: Manca Plazar – Ureditev Škocjanskega zatoka pri Kopru, 1995)
 |
 |
 |
 |
 |
