Od leta 2018, 21. aprila obeležujemo Svetovni dan škurhov, pobrežnikov, ki so bili prepoznani kot ena najbolj ogroženih skupin ptic na našem planetu. Ogroža jih predvsem izginjanje njihovega življenjskega okolja, predvsem obalnih mokrišč na njihovih selitvenih poteh in prezimovališčih, nekatere vrste, kot je tenkokljuni škurh (Numenius tenuirostris), ki ga danes ni več med nami, pa je ogrozil tudi lov. Družini škurhov pripada vsega osem vrst, dve sta žal že izumrli.

Zaradi tradicionalne valižanske legende, ki govori o prvem varuhu škurhov, sv. Beunu, je bil izbran 21. april. Svetnik je bil valižanski opat iz 6. stoletja, ki mu je nekega dne med plovbo na morju iz rok padel molitvenik, a ga je prestregel mimo leteči škurh in ga prenesel na kopno, da se posuši. Hvaležni opat je zato zaukazal, da mora vrsta poslej uživati strogo varstvo in da naj bo njeno gnezdo težko odkrivno (kar v resnici drži).

V Sloveniji se pojavljata dve vrsti, veliki in mali škurh, obe sta prisotni tudi v Škocjanskem zatoku.

Veliki škurh (Numenius arquata) je v Sloveniji zelo redka in maloštevilna gnezdilka, ki zanesljivo gnezdi le na Ljubljanjskem barju in Cerkniškem jezeru. Življenjsko okolje te vrste predstavljajo ekstenzivni vlažni travniki, ki pa zaradi intenzificiranja kmetijstva hitro izginjajo. Slovenska populacija je na evropskem nivoju pomembna, ker leži na sami južni meji gnezditvene razširjenosti vrste. Velikega škurha lahko v mokriščih širom po Sloveniji opazujemo predvsem na selitvi in prezimovanju. Naravni rezervat Škocjanski zatok predstavlja pomembno postajališče in prezimovališče te vrste pri nas.

Mali škurh (Numenius phaeopus) je redkejši sorodnik velikega škurha, ki se v Sloveniji pojavlja le na selitvi. Gnezdi v tundri in podobnih habitatih severne Evrope. Na selitvi se pojavlja večinoma posamič, redkeje pa lahko naletimo na večje jate, kot je taka, ki smo jo pred nedavnim zabeležili v Škocjanskem zatoku in ki je štela 51 osebkov.