2. februarja v Sloveniji že 22 let obeležujemo svetovni dan mokrišč. Na ta dan je bila leta 1971 v iranskem mestu Ramsar sprejeta Konvencija o varstvu mokrišč mednarodnega pomena imenovana tudi Ramsarska konvencija. Konvencija poudarja potrebo po ohranjanju vseh mokrišč, njihovih funkcij in biotske pestrosti ter njihovo preudarno rabo, opozarja na pomen vode za ohranjanje ekosistema in ekoloških procesov in na s tem povezane družbenogospodarske potrebe za zagotavljanje trajnostnega razvoja.
Tema letošnjega dneva mokrišč je: »Mokrišča in kmetijstvo«.
Mokrišča so življenjska okolja, ki so bolj ali manj povezana z vodo ter so med svetovno najpomembnejšimi in istočasno med najbolj ogroženimi ekosistemi. Pomembno prispevajo k vzdrževanju vodnega režima, k ohranjanju količine in kakovosti vode, delujejo kot zadrževalniki voda, ki omilijo škodo ob poplavah, bogatijo podtalnico in uravnavajo njen nivo, delujejo kot naravne »čistilne naprave«, so zibelka biotske pestrosti ter območja rekreacije in sprostitve. Poleg številnih funkcij, ki jih opravljajo, ponujajo pomembne naravne vire za človekov razvoj, pomembna pa so tudi za kmetijstvo, in obratno – kmetijske dejavnosti s pravilno tehnologijo ohranjajo vitalna mokrišča.
V Sloveniji so tri mednarodno pomembna mokrišča, zbrana pod okriljem konvencije, in sicer: Sečoveljske soline (od leta 1993), Škocjanske jame (od leta 1999) in Cerkniško jezero z okolico (od leta 2006).
Naravni rezervat Škocjanski zatok je največje polslano mokrišče v Sloveniji. Območje, znano po pestrosti ptic (do sedaj smo našteli 244 različnih vrst ptic; 41 vrst na območju rezervata redno gnezdi) leži v neposredni bližini mesta Koper, kjer kot oaza v urbaniziranem svetu nudi zavetje številnim živalskim in rastlinskim vrstam, obiskovalcem pa možnost oddiha v naravi, izobraževanje in raziskovanje. Zasluga za pestrost živalskih in rastlinskih vrst v rezervatu gre tudi pašni živini. Z vzpostavitvijo naravne paše konj in govedi v Škocjanskem zatoku so se na slovensko obalo vrnile številne vrste hroščev govnačev, ki jih na obali ni bilo že več desetletij. Istrsko oziroma podolsko govedo (od leta 2009) in kamarški konji (od leta 2008) se vse leto prosto pasejo na močvirnih travnikih in prispevajo k njihovemu vzdrževanju ter ohranjanju primerne vegetacije. Zaradi neljubih dogodkov v lanskem letu se trenutno v Škocjanskem zatoku pase le govedo, vendar delamo na tem, da se bodo letos na pašo vrnili tudi konji.
Beločele gosi v NRŠZ, foto: Borut Mozetič
- https://www.skocjanski-zatok.orgrezervat/upravljanje/
- https://www.skocjanski-zatok.orginvent-in-monit-hroscev-v-nrsz/
Svetovni dan mokrišč (MKO)
